Tina Vrbnjak: Sprožil se je obračun

"... Se pa vedno vprašam, kaj pa bi bilo, če bi en faktor umanjkal in se to ne bi zgodilo. Kako bi potem jaz za nazaj gledala vse svoje opravljeno delo. Ta potrditev da zdaj temu neki kontekst. Tudi v kontekstu javnosti, gledališke sfere ... O tem razmišljam ..."

"In se zelo hitro dogajajo ti preklopi med nečim zelo močnim čustvenim, žalostjo, grozo ob izgubi življenja in humorjem. Zelo hitro gremo v humor in iz humorja spet naprej v nekaj, kar zareže. Ta gibkost vsebine te zelo razpre in ene stvari hitreje butnejo noter. No, čustva pa, o kateri ste me vprašali ... V predstavi je zadaj veliko besa, jeze, cinizma, negotovosti; in vsa ta čustva so povezana z ustvarjanjem, preizpraševanjem sebe, svojih zmožnosti in okoliščin, pa tudi kontekstov, v katerih ustvarjaš in s katerim se mogoče kdaj ne strinjaš."

Lovec: "Ali je zaradi tega procesa bolečina, ki jo jaz čutim kot gledalka, pri vas manjša?"

Vrbnjak: "Ne. Kdaj je lahko še večja, saj res bredemo po teh temah in navajamo vse mogoče primere in res pod drobnogled vzamemo to tematiko, ki je zelo nepravična. Tu se mi zdi zanimivo, kako deluje ta stavek ravno nasprotno, torej: Sama si. Ta sistem, ki kot da tako skrbi za vse nas, ki daje videz, da mu je v interesu, da smo dobro in da nismo sami, je v bistvu teror, je nasilje in je iluzija."

Tina Vrbnjak je že nekaj časa zanesljiva, vselej profesionalno odlična igralka v ansamblu SNG Drama Ljubljana, v zadnjem triletju pa je docela izoblikovala svoj izrazito sodobni gledališki izraz in ustvarila cel niz vrhunskih, raznovrstnih in obenem avtorsko prepoznavnih vlog, ki jo kažejo kot zrelo ustvarjalko širokega razpona in izjemno domišljenega angažmaja. Tina Vrbnjak je gledališka ustvarjalka posebnega tipa: ni reproduktivka, temveč resnična soustvarjalka in soavtorica predstav, umetnica, ki z brezhibno dikcijo, muzikalnim fraziranjem, izostreno igralsko ekspresijo in natančnim obvladovanjem telesa organsko premošča dramske in performativne registre ter odgovorno soustvarja pomen uprizoritev v SNG Drama Ljubljana.

V avtorskem projektu Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa je bila soavtorica besedila in motor uprizoritve, v kateri je s sebi lastnim humorjem, ironijo in avtoironijo oblikovala konsistentno poetiko o času, identiteti in poklicu. V Mrakijadi je iz na videz minimalne, netekstualne situacije prve žene družinskega poglavarja ustvarila emblematičen prizor, v katerem ponavljajoči se padec po stopnicah postane metafora krivde, dediščine in razpada skupnosti; s skrajno natančno prisotnostjo "med živim in mrtvim" je iz skopega izhodišča izgradila prizor, ki dramaturško zaznamuje celoto. V Zdravnici dokaže drugo plat iste zrelosti: iz minimalno govorjene prisotnosti izkleše suvereno, domišljeno mikrovlogo pripravnika in v drugem delu odločilno, sodobno artikulirano zagovornico novih ideologij. V Velikem diktatorju (Hannah) prešerno menja burleskno in liriko, dialoge in pantomimo vodi z izrazito mimiko, duhovito gestiko in natančno gibalno partituro. V dokumentarističnem naturalizmu predstave Kako je padlo drevo (Anita) disciplino glasu uravna z ansambelsko respiracijo prizora, kjer najintimnejša soočenja in kolektivni segmenti delujejo kot ena orkestralna celota. V Dnevu, ko jaz ni bil več jaz (Ženska 2) dvojništvo izpelje v živi, strastni, igrivi energiji. Pogumna in prepričljiva so njena branja kanona, pri katerem se z natančno premišljenim stališčem spopada z liki žensk, napisanih v času, obremenjenem z vladajočim patriarhatom. Naj gre za Violo v Kar hočete, Heleno v Cankarjevi Za narodov blagor ali Roksano v Cyranoju, vselej ustvari večplastno subjektko.

V vseh navedenih naslovih je njena etika dela jasna – soustvarja režijske koncepte, oblikuje igralske partiture, premika kanonske like v sedanjost in s svojim mislečim telesom prevzema odgovornost do partnerjev, besedila in gledalcev.

Vrbnjak: "To je tako kot midve, ki se pogovarjava. Vi nekaj rečete, jaz nekaj rečem in če se poslušava ... Tako je tudi s tem. O tem je lahko govoriti, ko pa si sam v neki situaciji ... Potrebovala sem leta, da si lahko zdaj mislim: "Kar bo, pa bo". In stvari v predstavi gredo kdaj narobe. Ampak ker ima predstava močno strukturo, pa ker sem jaz v njej na neki način suverena, se lahko s tem igram."

Lovec: "Kaj pa je šlo narobe? V tisti, ki sem jo jaz videla, ni šlo nič narobe."

Vrbnjak: Na eni predstavi je šlo vse narobe. Najprej se ni pojavil video. Na neki točki v predstavi jaz potegnem vrv in dol bi moral pasti reflektor. Ampak ni padel. Jaz pa imam na ta reflektor narejene še 10 minut predstave; na to, da je padel. ... Ampak sem vseeno nekako preigrala. Sem povedala: zdaj imamo tehničnega škrata v onstranstvu, pasti bi moral reflektor, pa ni, zdaj si pa predstavljajmo, da je padel. Iz tega sem izhajala in je funkcioniralo. Publika pa ima rada, ko gredo stvari narobe ..."